Izseljenski duhovnik, biblicist, publicist in pričevalec Janez Zdešar, je bil Ljubljančan. Po šestem letniku gimnazije se je jeseni 1943 pridružil domobrancem. Po vojni je delil usodo tistih, ki so bili vrnjeni s Koroške in prišel v teharsko taborišče. Od tam mu je s skupino sojetnikov uspelo pobegniti. Več mesecev se je skrival v Ljubljani in zatem pobegnil v Avstrijo. V Rimu je doktoriral iz bibličnih znanosti, pozneje pa prevzel skrb za slovenske rojake v Nemčiji. V knjižici Spomini na težke dni je opisal pobeg iz taborišča v Teharjah. O dogodkih, ki so med vojno in po njej zaznamovali naš narod do današnjih dni je dejal: »Sprava je možna, je nujna in je težka!«

Kratka življenjska pot pesnika s Krasa se je začela v Sežani. Odraščal je v Tomáju, v Ljubljani je končal realko ter študiral romanistiko, slavistiko in pedagogiko na Filozofski fakulteti. Sodeloval je pri dijaških glasilih Kres in Lepa Vida. Bil je pobudnik literarnega krožka Ivan Cankar, urejal je Mladino. Pisal je pesmi, črtice, eseje, kritike …Poleti 1925 je sestavljal zbirko pesmi Zlati čoln, a ni izšla. Literarni zgodovinarji so Kosovela sprva imeli za liričnega pesnika Krasa, ki sluti bližino smrti. Po odkritju njegove bogate zapuščine se je izkazalo, da je eden najpomembnejših predstavnikov slovenske avantgardne poezije. Kosovel je pisal tudi recenzije in zapustil bogato korespondenco.

Arhitekt, gledališčnik, urednik in pisatelj Marijan Eiletz (ájlec) je otroštvo preživljal v Slovenji Gradcu. Leta 1933 se je družina preselila v Maribor in kmalu po začetku nemške okupacije pobegnila v Ljubljano, saj je očetu grozila aretacija. Sredi vojne se je pridružil Slovenski legiji in zatem domobrancem ter maja 1945 z domačimi odšel na Koroško, od tam v Italijo in naprej v Argentino. V Buenos Airesu je leta 1958 diplomiral iz arhitekture. Nekaj let pozneje je ustanovil lasten projektivni biro. Načrtoval je industrijske, zlasti pa cerkvene in šolske zgradbe, med drugim Slomškov dom in osrednjo cerkev Marije Pomagaj v sklopu Slovenske hiše v Buenos Airesu. V Slovenski kulturni akciji je deloval v likovnem odseku na področju scenografije in opreme knjig ter bil v letih 1992–2002 tudi njen predsednik. Urejal je reviji Meddobje in Glas Slovenske kulturne akcije. Leta 2000 je v Sloveniji izšla njegova knjiga spominov Moje domobranstvo in pregnanstvo, petnajst let pozneje pa roman Krik brez odmeva.

Ime priznanega zdravnika dr. Valentina Meršola je tesno povezano s tako imenovano Vetrinjsko tragedijo. Za mnoge je bilo polje pred Celovcem predzadnja postaja na poti v smrt, drugi pa so prav po zaslugi Meršola tam začeli novo življenje in meje svobodne Slovenije premaknili na vse celine sveta. Pisatelj Karel Mauser je njegovo vlogo primerjal z Mojzesom, ki je svoje ljudstvo popeljal iz egiptovske sužnosti. »Za nas vse je bil slovenski Mojzes leta 1945 primarij dr. Meršol na Vetrinjskem polju.« Doma o njem desetletja nismo slišali. V zdomski Sloveniji pa je bil vsem dobro znan. Prvo domače večje delo o njem je knjiga Janka Modra z naslovom Dr. Valentin Meršol in slovenski veliki teden. Predvsem na tej osnovi prisluhnimo, kdo je bil ta slovenski Mojzes.

Laični misijonar in zdravnik kirurg Janez Janež se je rodil pred prvo svetovno vojno v Dolskem. Študiral je v Gradcu in med svetovno vojno delal kot specialist v Ljubljani. Maja 1945 je spremljal ranjence na Koroško. Pozneje se je rešil s transporta, v katerem so bili vrnjeni domobranci. V zahvalo za rešitev pred smrtjo se je odločil, da gre v misijone; res pa je, da je o tem razmišljal že v otroških letih. Začel je na Kitajskem, od koder je bil leta 1952 izgnan na Tajvan. Tam je nadaljeval s svojim delom in v izredno težkih razmerah v nekaj desetletjih razvil sodobno bolnišnico in ustanovil zdravstveno šolo.

Jože Peterlin je bil doma z Dolenjske, a je velik del življenja žrtvoval slovenstvu na Tržaškem v najširšem smislu besede. Bil je šolnik, urednik, gledališki kritik, publicist in kulturni delavec. Že doma je stopil na gledališki oder in pred radijski mikrofon. Maja 1945 je odšel prek Koroške v Italijo in najprej učil v begunski gimnaziji v taborišču Monígo. Zatem je odšel v Trst, kjer je Srečku Baragi pomagal ustanavljati slovenske šole po naročilu zavezniške vojaške uprave. Delal je na slovenskem Radiu Trst A, slovenskem učiteljišču in Znanstvenem liceju. Ustanovil in urejal je Mlado setev in Mladiko. Po njegovi zaslugi je zaživel Radijski oder na omenjenem radiu. Kot publicist je spremljal celotni kulturni utrip slovenske skupnosti v Italiji. Jože Peterlin je bil med drugim pobudnik in organizator Slovenske prosvete, Društva slovenskih izobražencev in študijskih srečanj v Dragi.

Pesnica, pisateljica in prevajalka Jólka Mílič je bila rojena v Sežani, kjer je ostala vse življenje. Po drugi vojni je maturirala na učiteljišču pri uršulinkah v Gorici. Sama se je izpopolnjevala slovenščini in francoščini. Nekaj let je bila bančna uslužbenka. Že prej je v revijah objavljati kratke zgodbe in pesmi. Uveljavila se je kot kritičarka, esejistka, predvsem pa prevajalka poezije. Svoj svet je delila s sestro Srečka Kosovela, Tončko Ravbar. Prevaja je italijanske, španske in francoske pesnike v slovenščino ter slovensko poezijo v italijanščino; sama je uredila skoraj sto zbirk teh prevodov. S tem je postala ambasadorka slovenske literature v Italiji. Jolka Milič je objavila pesniško zbirko Pesniški list 8 A do …?, na stotine polemičnih pisem in razprav ter zbirko aforizmov z naslovom Jolkizmi.

Priljubljena učiteljica, slavistka, pesnica, prevajalka in publicistika Lojzka (Alojzija) Brus je bila doma v hribih nad Hotedršico. V času fašizma jo je mama poslala v Ljubljano, kjer je končala šolanje in diplomirala iz slavistike. Tam je ostala do konca vojne. Po njej je postavljala temelje šempetrski, pozneje novogoriški gimnaziji. Bila je odlična vzgojiteljica in priljubljena profesorica slovenščine. Svoj poklic je opravljala z veliko ljubeznijo in posluhom za mlade, zato so jo mnogi ohanili v svojem srcu. Ko je bila kazensko prestavljena v Ajdovščino, je učila tudi dijake vipavskega semenišča, bodoče duhovnike in zanje molila. Pisala je lirične pesmi, pa tudi strokovne članke ter prevedla družinski roman Henrya Bordeauxa.