Izseljenski duhovnik, biblicist, publicist in pričevalec Janez Zdešar, je bil Ljubljančan. Po šestem letniku gimnazije se je jeseni 1943 pridružil domobrancem. Po vojni je delil usodo tistih, ki so bili vrnjeni s Koroške in prišel v teharsko taborišče. Od tam mu je s skupino sojetnikov uspelo pobegniti. Več mesecev se je skrival v Ljubljani in zatem pobegnil v Avstrijo. V Rimu je doktoriral iz bibličnih znanosti, pozneje pa prevzel skrb za slovenske rojake v Nemčiji. V knjižici Spomini na težke dni je opisal pobeg iz taborišča v Teharjah. O dogodkih, ki so med vojno in po njej zaznamovali naš narod do današnjih dni je dejal: »Sprava je možna, je nujna in je težka!«

Kratka življenjska pot pesnika s Krasa se je začela v Sežani. Odraščal je v Tomáju, v Ljubljani je končal realko ter študiral romanistiko, slavistiko in pedagogiko na Filozofski fakulteti. Sodeloval je pri dijaških glasilih Kres in Lepa Vida. Bil je pobudnik literarnega krožka Ivan Cankar, urejal je Mladino. Pisal je pesmi, črtice, eseje, kritike …Poleti 1925 je sestavljal zbirko pesmi Zlati čoln, a ni izšla. Literarni zgodovinarji so Kosovela sprva imeli za liričnega pesnika Krasa, ki sluti bližino smrti. Po odkritju njegove bogate zapuščine se je izkazalo, da je eden najpomembnejših predstavnikov slovenske avantgardne poezije. Kosovel je pisal tudi recenzije in zapustil bogato korespondenco.

Arhitekt, gledališčnik, urednik in pisatelj Marijan Eiletz (ájlec) je otroštvo preživljal v Slovenji Gradcu. Leta 1933 se je družina preselila v Maribor in kmalu po začetku nemške okupacije pobegnila v Ljubljano, saj je očetu grozila aretacija. Sredi vojne se je pridružil Slovenski legiji in zatem domobrancem ter maja 1945 z domačimi odšel na Koroško, od tam v Italijo in naprej v Argentino. V Buenos Airesu je leta 1958 diplomiral iz arhitekture. Nekaj let pozneje je ustanovil lasten projektivni biro. Načrtoval je industrijske, zlasti pa cerkvene in šolske zgradbe, med drugim Slomškov dom in osrednjo cerkev Marije Pomagaj v sklopu Slovenske hiše v Buenos Airesu. V Slovenski kulturni akciji je deloval v likovnem odseku na področju scenografije in opreme knjig ter bil v letih 1992–2002 tudi njen predsednik. Urejal je reviji Meddobje in Glas Slovenske kulturne akcije. Leta 2000 je v Sloveniji izšla njegova knjiga spominov Moje domobranstvo in pregnanstvo, petnajst let pozneje pa roman Krik brez odmeva.